Moj prijatelj Jakec oz. pravi pomen "živi in pusti živeti"

Od malega imam dokaj hudo fobijo pred škorpijoni. Imamo hišo na Primorskem, tako se zgodi, da se dostikrat srečamo po hiši ali pa zunaj, ko dvigneš kos starega lesa ipd.. Pod fobijo mislim, da ne morem normalno razmišljat, ko je z mano v sobi in nikakor ne morem zadržati napadov panike.

Ampak to je moja reakcija na njega. Dejansko mi on ne more škoditi. Verjetnost, da me piči, je izredno majhna. Pa tudi, če me piči, je zame posledica v obliki bolečine, ki je minljiva, vsekakor ni nič usodnega. Če pa jaz njega ubijem, pa to za njega pomeni konec vseh koncev. Ima eno samo življenje in jaz sem se odločila, da sem Bog in da imam pravico temu bitju odvzet življenje, ker si je drznil deliti bivalni prostor z mano. On ne pozna konceptov, kot so dom, hiša, človek....to so naši pojmi. On samo želi živeti in obstajati, niti približno ne kuje plane, da bi mi želel škodovati.

Zato se jaz potrudim, da premagam mojo fobijo in trenutnega Jakca spravim v steklen kozarec in ga nesem ven. Če je škorpijon res grozen in velik, pa pač pokličem sestro in ga ona odnese ven. Ker jaz nisem Bog in bi bilo ubijanje škorpijonov za prazen nič popolna žalitev življenja, narave in živih bitij.