Moja psa Piksi in Tia

Sedem let nazaj je prišel čas, ko sem končno imela pogoje, da imam psa. Končno. In tako sem se vrgla v iskanje idealnega psa zase. In začela sem brati o pasmah in o psih na splošno, da se pravilno odločim pri izbiri psa in pa seveda, da bom sploh znala ravnat pravilno z živim bitjem. Nisem vedela, kaj točno želim, pa sem se vrgla v internet.

Danes vem o psih kar nekaj in sem dokaj prepričana, da sem takrat imela hudo srečo pri iskanju psov, saj se mi niti malo ni sanjalo, kaj zahteva pes in kaj pomeni "primeren pes" :)

Vedela sem, da želim čim manjšega psa, saj je samo že zaradi sosedov lažje, da so manjši. Sprva sem se zagledala v mopse, ki so mi sedaj kot pasma ena najmanj simpatičnih. Takrat sem v dvigalu srečala soseda, ki je čuval sinu psa, ki je bil ravno mops. Ko sem videla oz. slišala tistega reveža, kako komaj diha, sem vprašala tega človeka, kaj je narobe s psom. Razložil mi je, da je to normalno. Ti psi so tako degenerirani, da pač tako težko dihajo.

No, to je bilo to. Kasneje sem še nekje prebrala, da pasemske pasme na razstavah merijo, kjer sem takoj v glavi potegnila vzporednico z nacisti in po dveh tednih raziskovanja prišla do zaključka, da so pasemski psi umazan denar in da nič ne pride dobrega ven iz tega, da se izmenja denar za psa. Sicer v zavetišču potem nisem našla psa zase, sem pa po oglasu prišla do moje zlate Piksi. 

Kmalu sem ugotovila, da moj pes rabi pasjo družbo in tako sem se čez eno leto iskala drugega psa. Iskala sem nekaj podobnega Piksi. Tio sem zagledala v oglasu Društva za zaščito živali Kranj in tako smo postali družinca.

Drugega psa nisem nikoli obžalovala. Kar se mi je tudi dozdevalo, se je kasneje tudi potrdilo. Psa en drugemu nudita družbo, interakcijo, ki mu jo človek ne more nuditi. Resnično verjamem, da sta psa bolj srečna, ko sta skupaj in imata stalno pasjo družbo.

Piksi in Tia

Moja ljubezen Piksi

Moja druga ljubezen Tia