Da se predstavim
No, na kratko. Po izobrazbi sem matematik, večino življenja sem zaposlena kot programer. Poleg službe me zanima kar veliko drugih stvari. Rada slikam, šivam, kuham, rada ustvarjam. Včasih izdelam kak kos nakita, včasih kos pohištva. Res se znam lotit vsega. Sem mišljenja, da ne obstajamo samo zato, da se rodimo, hodimo v službo, imamo otroke in umremo.
Nisem pisateljica ali novinarka, pisanje mi sploh ne leži. Moja zgodba ni nič posebnega. Sem bivša športnica, trenirala sem plavanje in judo, kasneje sem bila tudi dolgo trener juda. Moji starši so s kmetij, kjer je vedno bila živina. Meso in mleko, to moraš jest vsak dan. Tako so me vzgojili, tako so to počeli vsi pred mano in vsi okoli mene. Če hočeš bit močan in če hočeš bit zdrav, moraš jest meso in mleko, to je pribito dejstvo. Vse jasno znanstveno podprto?!? Vame je bilo to res globoko zapisano. Rabila sem res grozno velik šok, da me je premaknilo in zdramilo.
Več kot deset let nazaj sva se s fantom odločila, da bova zmanjšala količino pojedenega mesa - zaradi zdravja kot zaradi živali. Takrat sva prvič sploh začela razamišljati o tem, koliko je meso sploh zares zdravo za nas in v kakih razmerah živijo te živali, ki pristanejo na naših krožnikih. Več ali manj je bila tudi vedno prisotna slaba vest zaradi živali in ta naju je rinolo v smer veganstva. Nehala sva jesti meso, potem ribe, potem pa tudi mlečne izdelke, na koncu pa tudi jajca. Vse skupaj je proces, saj se sproti učiš na novo jesti in kuhati. Zelo veliko je pri temu pomagalo to, da imava dva psa. Vsak "normalen" prej ali slej začne povezovati čustva in inteligenco svojega psa z živalimi, ki nimajo toliko sreče in končajo na tvojem krožniku. Konec dneva si nisva znala opravičit tega, da bi še naprej sodelovala pri mučenju živali.
Zgodba kot zgodba, verjetno nas je takih s tako zgodbo veliko. Upam, da čim več in vedno več. Sem ena redkih, ki se upiram kupljenim, predelanim izdelkom. Res se mi zdi neumno, da bi pa zdaj na tem koraku spet kupovali nekaj predelanega, kot je sojino mleko, sojin jogurt, tofu, seitan in druge veganske izdelke. Želim imeti nadzor nad tem, kar dajemo v svoja telesa.
Poleg tega pa želim živeti na način, da ustvarjam čim manj škode okolju v smislu embalaže. Skušam najti način, da vsak mesec proizvedem manj in manj nerazgradljivih smeti. Konec koncev embalaža konča v naravi, kjer ravno tako škoduje živalim.
Veliko stvari sem se naučila sama delati, verjetno bi mi bilo lažje s takimi navodili. Tu delim z vami, kar se sproti naučim. Upam, da bo to komu kdaj v pomoč in se bo lažje odločil za vegansko/vegetarijansko prehrano ali pa začel proizvajati svojo kozmetiko/čistila s tem manj nerazgradljivih smeti.
To je to.
Nisem pisateljica ali novinarka, pisanje mi sploh ne leži. Moja zgodba ni nič posebnega. Sem bivša športnica, trenirala sem plavanje in judo, kasneje sem bila tudi dolgo trener juda. Moji starši so s kmetij, kjer je vedno bila živina. Meso in mleko, to moraš jest vsak dan. Tako so me vzgojili, tako so to počeli vsi pred mano in vsi okoli mene. Če hočeš bit močan in če hočeš bit zdrav, moraš jest meso in mleko, to je pribito dejstvo. Vse jasno znanstveno podprto?!? Vame je bilo to res globoko zapisano. Rabila sem res grozno velik šok, da me je premaknilo in zdramilo.
Več kot deset let nazaj sva se s fantom odločila, da bova zmanjšala količino pojedenega mesa - zaradi zdravja kot zaradi živali. Takrat sva prvič sploh začela razamišljati o tem, koliko je meso sploh zares zdravo za nas in v kakih razmerah živijo te živali, ki pristanejo na naših krožnikih. Več ali manj je bila tudi vedno prisotna slaba vest zaradi živali in ta naju je rinolo v smer veganstva. Nehala sva jesti meso, potem ribe, potem pa tudi mlečne izdelke, na koncu pa tudi jajca. Vse skupaj je proces, saj se sproti učiš na novo jesti in kuhati. Zelo veliko je pri temu pomagalo to, da imava dva psa. Vsak "normalen" prej ali slej začne povezovati čustva in inteligenco svojega psa z živalimi, ki nimajo toliko sreče in končajo na tvojem krožniku. Konec dneva si nisva znala opravičit tega, da bi še naprej sodelovala pri mučenju živali.
Zgodba kot zgodba, verjetno nas je takih s tako zgodbo veliko. Upam, da čim več in vedno več. Sem ena redkih, ki se upiram kupljenim, predelanim izdelkom. Res se mi zdi neumno, da bi pa zdaj na tem koraku spet kupovali nekaj predelanega, kot je sojino mleko, sojin jogurt, tofu, seitan in druge veganske izdelke. Želim imeti nadzor nad tem, kar dajemo v svoja telesa.
Poleg tega pa želim živeti na način, da ustvarjam čim manj škode okolju v smislu embalaže. Skušam najti način, da vsak mesec proizvedem manj in manj nerazgradljivih smeti. Konec koncev embalaža konča v naravi, kjer ravno tako škoduje živalim.
Veliko stvari sem se naučila sama delati, verjetno bi mi bilo lažje s takimi navodili. Tu delim z vami, kar se sproti naučim. Upam, da bo to komu kdaj v pomoč in se bo lažje odločil za vegansko/vegetarijansko prehrano ali pa začel proizvajati svojo kozmetiko/čistila s tem manj nerazgradljivih smeti.
To je to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar